V sodobnem času od otroštva naprej rastemo z nekimi vzorci, reki, pričakovanji, ki jih srkamo od staršev, sorodnikov, prijateljev, predvsem pa okolice. Te nasvete, vzorce sprejmemo in v skladu z njimi tudi živimo. Ker je tako normalno, ker se od nas tako pričakuje, ker tako živijo vsi oz. vsaj velika večina. Eden takšnih je zelo znan rek »najprej štal'ca, pol pa krav'ca«. Če rek razložim, pomeni, da najprej končamo osnovno šolo, nato srednjo šolo, super odlično je in pričakuje se, da končamo še fakulteto. Nato si poiščemo službo in ustvarimo kariero. Nekje vmes spoznamo življenjskega sopotnika s katerim si ustvarimo skupno življenje, skupen dom. Lahko je stanovanje, še bolje, če je to kar hiša. Nekaj časa partnerja živita skupaj, seveda, da se dobro spoznata. Napredujemo v službi, izboljšamo finančni položaj. In ko smo vse to dosegli, nekako v tridesetih, celo poznih tridesetih letih, so na vrsti otroci. Ustvarimo si družino. Normalno? Pričakovano? Edino pravilno?

Kaj pa, če ne? Kaj pa, če se ta pričakovani tok življenja postavi popolnoma na glavo, kot se je zgodilo meni? Sem zaradi tega drugačna?

Naj vam zaupam svojo zgodbo …

Kot otrok sem ponotranjila vse te vzorce, nasvete. Kot mlado dekle, sem se videla kako diplomiram, sem uspešna, imam princa na belem konju, hišo, nato otroke. Zakaj? Ker sem si to res želela? Ker bi bilo tako ednino normalno, pravilno? Ker le tako lahko dosežeš največ? Ali, ker le, ko si dovolj »star« lahko dobro vzgajaš otroke?

Po končani gimnaziji sem se vpisala na, takrat še, Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer zgodovina – sociologija. Kot otrok sem želela postati učiteljica. Ta poklic se je slišal super. Tudi moja teta je profesorica.  Zanimanje za zgodovino pa je vzbudil moj dedek s svojimi življenjskimi zgodbami iz prve in druge svetovne vojne. Kot dijakinja in študentka sem opravljala razna študentska dela (v pisarnah, čiščenje, strežba, delo v frizerskem salonu, delo v cvetličarni, prodaja na stojnicah, priprava in prodaja sladoleda, kot hostesa na sejmih …). Skratka, raznolika dela skozi katera sem pridobivala izkušnje, predvsem pa spoznavala, katero delo mi je všeč in katero je tisto ta pravo, ki bi ga z veseljem dolgoročno opravljala v življenju. Le peščica otrok pri svojih 15. letih točno ve, kateri poklic in kakšno delo je za njih najbolj primerno.

In potem se je zgodilo.  Konec tretjega letnika omenjenega študija, sem povila prvega sinka. Temu največjemu čudežu življenja sem se posvetila z dušo in telesom, zato se je študij upočasnil. V podaljšanem absolventskem stažu, me je življenje nagradilo še z drugim sinom.  Obema sinovoma sem namenila največ, kar lahko dobijo od staršev. Ljubezen, ves svoj čas, vso mladostno energijo, celo sebe. Oba sta bila do dopolnjenega 3. leta v domačem varstvu. Ko je starejši sin odšel v vrtec, se mi je ponudila priložnost študentskega dela v računovodskem servisu. Kmalu za tem, sem podpisala svojo prvo pravo pogodbo o zaposlitvi. Nekaj časa sem delala krajši delovni čas od polnega ter se tako posvečala vzgoji in odraščanju sinov. Delo v računovodstvu sem naravnost vzljubila. Hitro se je pokazalo, da je to tisto ta pravo. Novi izzivi so me bogatili. Želja po znanju, želja po vedeti čim več se je krepila. Začela sem obiskovati razne seminarje in kratka izobraževanja. Prebirala sem zakone, literaturo ... Vse kar je bilo na temo računovodstvo, davki, finance pa tudi prevare sem vsrkavala.

Dva otroka, služba in šele nato sem kupila stanovanje. Otroka sta odraščala in bila vedno bolj samostojna. Vedno manj sta me potrebovala, vsaj kar se osnovnih opravil tiče (umivanje, oblačenje, učenje …). Zato sem se ponovno posvetila svoji izobrazbi. Tokrat v poklicu, ki me navdušuje, izpopolnjuje. V poklicu, ki sem ga odkrila veliko kasneje, kot ko sem izbirala svoj študij po končani srednji šoli. Opravila sem certifikat Strokovnjak v računovodstvu, nato še certifikat Strokovnjak na področju DDV. Napočil je čas za samostojno poklicno pot. Čas za kariero, kot bi nekateri rekli. Čez čas sem pridobila še certifikat Vodja računovodstva. Ker je znanje veliko bogastvo, sem se 2015 vpisala na študij računovodstva  na Visoki šoli za računovodstvo in finance v Ljubljani. Zelo kmalu bom študij zaključila z diplomsko nalogo.  Kar pa najbrž še zdaleč ni konec izobraževanja. In najboljše je, ko doma tekmujemo z otroci, kdo se bo prej naučil, kdo je spisal več seminarske naloge/referata. Kdo je kdaj kaj vprašan, piše ali ima izpit, kakšno oceno je dobil ...

Poslovne prostore imamo v Lenartu, pravkar pa smo odprli lastno pisarno kot poslovno enoto še v Mariboru.

Starejši sin je v sredni šoli in bo kmalu dopolnil 18 let, mlajši zaključuje osnovno šolo. V primerjavi s starejšim, ki je točno vedel, katera je prava srednja šola, se z mlajšim srečujemo s težavo, ker ne ve kaj bi. Kako grozen mora biti ta občutek, si mislim danes, ko točno vem kaj želim početi.

Sama sem še zmeraj dovolj mlada za nove izzive in podvige, tako na osebnem kot poklicnem področju. Ali mi je žal? Nikakor ne. Ponosna sem, da sem se prepustila toku življenja, ki mi je bil namenjen. Ker sem imela hitro otroke, sem imela veliko energije za vse norčije, za vse športe, ogromno časa za izlete, druženje, vzgojo, prebiranje knjig, pripovedovanje pravljic, ustvarjanje … Še danes pa z nenehnim učenjem in vzgledom o pomenu vseživljenjskega  izobraževanja vplivam na miselnost otrok in sem jima tudi sama velika motivacija.  In če bi imela možnost, bi še enkrat prehodila tako pot. Imam dva krasna odrasla sinova, ki sta ponosna na svojo »mlado« (pri njunih letih) mamico, imam dom, imam svoj posel, ki ga naravnost obožujem, imam izobrazbo, ki jo nadgrajujem, imam ljubezen okrog sebe,  imam čas zase in sem zdrava. Imam vse, kar si lahko želim, le da v drugačnem vrstnem redu.

Ne trdim, da je ta pot boljša, da je edina prava. Bila je najboljša zame. Trdim pa, da moramo sledit toku življenja, ki nam je namenjen, ga sprejet ne glede na to, kako o tem razmišlja večina ljudi, kaj pravijo reki in običaji, še manj pa, kaj si o tem mislijo drugi. Poti je vedno več. Pojdite po svoji. Ne branite se poti, ki vam je namenjena. Izognite se pretiranemu stresu, kako ugoditi družbi, kako biti všečni. In če s poti skrenete, poiščite novo pot in prišli boste do cilja. Po poti, ki ste jo sami začrtali in do cilja, ki ste ga sami zastavili. Nobena pot pa ni lahka. Tudi moja je bila postlana s trnjem. Zato pogumno s padci in vzponi. Predvsem pa ne izgubite upanja. Pa smo že pri naslednjem reku: »Upanje umre zadnje« ;)

Torej »najprej štal'ca, pol pa krav'ca« - mit ali resnica? Vaša odločitev. Presodite sami.

Mojca Topler