Res, v redu si? Si brez ficka v denarnici, a si v redu. Služba te ne osrečuje, pa si v redu. Imaš 30 kg preveč in zdravje ti peša, pa si v redu. Seksal nisi že 5 mesecev, pa si v redu. Si tik pred ločitvijo, pa si v redu. Boriš se z odvisnostjo … Ampak ti si v redu.
Ljudje smo čudovita bitja, čudovito zakomplicirana bitja.
Nihče od nas nikoli ne laže, nihče ne lula v bazen, nihče od nas ne ogovarja, nihče ne joče na skrivaj, nihče nima skritih želja, noben moški ni copata in nobena ženska nikoli ni tečna. Vsi smo vedno super. Brez pomanjkljivosti in brezhibni.
Za našimi maskami pa se skrivajo tiste najgloblje resnice. Za katere vemo samo mi. Nekatere so lahko navihane in prikupne, spet druge pa so lahko izredno obremenjujoče.
Če srečamo znanca, ki nam ni najbolj po godu in mu na vprašanje, kako smo, odgovorimo, da smo v redu, a v resnici nismo – ni katastrofe. Najverjetneje ga ni niti iskreno zanimalo, kako smo. Če lulamo v bazen, je stvar neugodna za vse udeležence. Če svojim bližnjim trdimo, da smo ok, ko to nismo, je lahko stvar malenkost bolj boleča. Najhuje pa je, ko sebe prepričuješ v nekaj, kar ne obstaja.
Rečeš si, da si v redu, ker si obupal-a nad sabo. V zakonskem sporu rečeš: »… V redu sem, mož/žena pač je tak-a. Nikoli ne bo drugače. V redu sem. Počakati morava, da otroci odrastejo, potem pa se lahko ločiva. Saj je v redu tako.« Ne dobiš službe in rečeš, da je v redu, ker itak se ne da dobiti službe. Hujšaš že celo življenje in se prepričaš, da tako mora biti. Ker pač tako je in je v redu.
Najlažje se je prepričevati, da je nekaj tako kot je, ker potem proti temu ne rabiš narediti nič. Skriješ se v svoj kokon in ostajaš gosenica, čeprav ti je namenjeno, da si čudovit metulj. Ampak ne upaš. Ni pravi trenutek, ni še čas za spremembo, ne ljubi se ti.
Če želiš nekaj spremeniti, se moraš nečesa zavedati: NIKOLI TI NE BO DO TEGA IN NIKOLI NE BO PRAVI ČAS! Zato se ne moreš motivirati, za to se moraš aktivirati. Izklopi svoje navade in preprosto naredi nekaj drugače. Cel dan se zaposliš s tem, da boš nekaj spremenil-a, ko se boš tako počutila, namesto, da zbereš vso potrebno fizično moč in se premakneš. Psihična moč tukaj je edino ta, da ne razmišljaš, ne analiziraš, temveč narediš.
Starši otroke dnevno potiskamo v situacije, ko gredo preko sebe in počnejo stvari do katerih jim ni. V njihovo dobro. Ker se še učijo. Ker morajo spoznati, kako najboljše funkcionirati v življenju in kako imeti rad. Kaj se pa zgodi, ko odrastemo? Ko odrastemo, pa te dnevne brce v rit uspešno amortizira cona udobja. Še bistvena razlika med otroki in odraslimi je ta, da noben otrok ne bo rekel, da je v redu, ko ni! Pokazal bo čustva - žalost, jezo, razočaranje, bolečino …
Krasno bi bilo, da bi vsi upali povedati, ko se ne počutimo dobro. Da bi upali prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. In bi končno nehali scati po iskrenosti do sebe, kot prikrito lulamo v bazen.
Ne boli povedati odkrito. Se razkriti in razgaliti. Le stati je potrebno za tem, da si drugačen. In zagotovo je bolje se razgaliti in prenesti resnico, kot se samozavestno sleči do golega in obdržati masko na obrazu.
Povem odkrito.
