Ljudje, smo naravnani tako, da smo previdni pri čustvih in zaupanju. Čutimo eno, pokažemo pa drugo. Vsi smo se že znašli v situaciji, ko nas je nekdo razjezil, a smo sveto zatrjevali, da nismo jezni. Ko smo neštetokrat rekli nečemu »Da.«, a nam v resnici ni bilo do tega. Ko smo svojo globoko razočaranje ali žalost prekrili z nasmeškom in besedami: »Saj ni nič hudega.«
Pogosto skrivamo svoja čustva ali skušamo pobegniti pred njimi tako, da se zamotimo z opravili. Bolj kot smo zasedeni, srečnejši smo – navidezno. Pot bega pred čustvi pa vodi le v krogu. Saj se venomer vrnemo nazaj in ponovno srečamo čustvo, za katerega smo mislili, da je predelano. Kot nek bumerang, ki se vrne in nas poči v čelo. Najhuje pa je, da ta bumerang mečemo kar sami.
Čustva nam podajajo koristna sporočila o nas samih in nam sporočajo kdo smo, kaj želimo, kaj nam je neprijetno, za koga in kaj nam je mar, kakšna so naša načela, …
Naši občutki so namenjeni temu, da jih občutimo. Želijo biti slišani, zato bodo še naprej poskušali pritegniti našo pozornost. Ne glede na to, kako dobri smo v tem begu, naša čustva bodo vedno poskušala prodreti navzven.
Zavedati se moramo, da vse pred čemer bežimo izčrpava našo energijo. Pojavijo se običajne posledice – utrujenost, glavobol, napetost, razdražljivost. Na žalost lahko ta beg vpliva tudi na našo sposobnost občutenja in nas prikrajša pozitivnih izkušenj.
Radi gradimo zidove, ki nas varujejo. Zidove zgradimo, da bi se ogradili pred nečim slabim. Ti isti zidovi pa preprečujejo tudi doživljanje in zaznavanje veselja, ljubezni, …vsega dobrega kar nam je namenjeno.
Ko ustavimo svoj beg, je prvi korak sebi na proti sila preprost. Dovolite čustvom, da vam predajo sporočilo in jih sprejmite. Ko se resnično naučimo sprejemati čustva in jih razumemo, se pojavi neverjetno olajšanje.
Predstavljajmo si življenje čustva kot slap – najprej teče umirjeno, nato se voda kopiči in postane močnejša, pride do prelomne točke, kjer je volumen največji in pade ter se umirjeno izlije.
Ne bojmo lastnih čustev. Imajo svoj ritem – rastejo, dosežejo vrh in predajo sporočilo, se umirijo in odidejo – če jih ne hranimo in gojimo. Bodisi v dobri ali slabi smeri.
Ko želimo pri sebi nekaj spremeniti, se razumeti in ceniti, se je potrebno ustaviti in povečati našo čutno zaznavo. Čuječe opazujmo kaj se dogaja znotraj in zunaj nas. Bodimo v vlogi opazovalca, ki ne obsoja, se ne opredeljuje, ne sodi – samo opazuje, sprejema in se uči. Ter upa čutiti. Ostanite zvesti sami sebi in temu kar čutite.
Avtorica: Mateja Žagar
