„Ti pa res imaš srečo!” Kdaj imamo srečo v življenju, kako našo srečo vidijo drugi. Kdaj pride sama in kaj je potrebno narediti za njo. Kako se lotiti sreče in biti srečen? Zanimiva anekdota se mi je zgodila pred kratkim, ki mi je dala za misliti. Zamislila sem se o sreči v življenju in o tem, da imamo “morda” tudi sami kaj zaslug za to, da smo srečni, zadovoljni, zdravi, uspešni, … Zagotovo jih imamo sami največ! A se sreče vsak loteva po svoje in tudi pogled na to kdaj imamo srečo in kako jo lahko imamo, variira od osebe do osebe.
“NE LJUBI SE MI …”
Po dolgem času sem srečala znanko. Poznava se že dobrih 40 let, istočasno sva šli v pokoj, sva istih let. Sledil je pozdrav, po uvodnem “Kako si?” na katerega sem odgovorila, da sem zelo dobro, pogovor steče v smeri tarnanja. Znanka nadaljuje: ”Jaz pa nisem dobro. Vse me boli, hrbet me ubija pa še ramena in kolena so mi začela povzročati preglavice.”
Spet je pozornost preusmerila name in pohvalila, da izgledam super in kaj počnem. Povedala sem ji, da vsak dan grem na sprehod v gozd, da s strastjo vrtičkam, redno vadim v telovadnici in še kaj se bi našlo. In na to sledi izjava: “TI IMAŠ PA RES SREČO.” Na moje veliko začudenje sem najprej obmolknila nato pa začudeno vprašala, kaj misli s tem. In je nadaljevala: “Imaš hiško v naravi, greš na morje pa še telovadiš. Jaz pa čez dan ne vem kam se naj dam. Skuham in pospravim in moj dan namenim kavču in nadaljevankam.”
Moj predlog, da se vključi v kakšno dejavnost, obnovi druženja s prijateljicami, si najde hobi, doda sprehod na svoj dnevni urnik, je seveda spretno preslišala. Namesto tega me je ustavila z izgovorom, da za vse skrbi sama, ker je mož še v službi in da prijateljic nima več veliko in ne bi bilo na mestu ponovno vzpostavljati stike. In še ključna izjava glede njene življenjske pasivnosti: ”Itak se mi ne ljubi …”
KDAJ IMA ČLOVEK SREČO
Po tem kratkem pogovoru sem začela razmišljati o moji sreči. Kaj je bilo takega, da je izzvalo v znanki to izjavo. Kako se sploh meri sreča in kako jo merim pri sebi?
Vse to, kar mi je materialno dano, mi ni bilo dano. Delala sva z možem, da lahko sedaj dostojno (normalno), a skromno živiva v pokoju. Torej moja sreča ni, da imam hiško, grem na morje, itd. Moja sreča je, da sem dočakala pokoj, za katerega sem garala in moja sreča je, da mi služi zdravje, da lahko to uživam.
Vsak dan grem v gozd. Namenim si urico časa zase in grem “iskati srečo”. Ali pa ona najde mene. Čudovito obarvana jesen, umirjena zima, brsteča pomlad in prijeten zrak poleti, so moja sreča v gozdu. In kaj sem naredila za srečo? Preprosto sem se odpravila v gozd.
Redno vodim vadbe pilatesa in redno vadim zase. Moja sreča tukaj je zagotovo zdravje, ki mi to omogoča. A vadbe sem se lotila ravno zaradi bolečin v sklepih. Nekaj let nazaj sem imela možnost izbrati bolečine v križu, ki so povezane z obremenjevanjem sklepov in starostjo ali izbrati nekaj, kar mi bo pomagalo. Izbrala sem vadbo! Za nameček sem postala še inštruktorica in sedaj pomagam drugim ljudem priti do tega spoznanja in narediti nekaj za zdravje.
Namesto kavča in nadaljevank, se s prijatelji družim na blazini za vadbo. ????
Začaran krog sreče bi rekla temu – v majhnih stvareh vidiš dobro, narediš nekaj za srečo in posledično to vpliva na tvoje počutje in zdravje.
VSAK JE SVOJE SREČE KOVAČ
Polnijo in osrečujejo me vsi letni časi, metulj na roži, sončni vzhodi in sončni zahodi, zelena trava in rosa na njej. Moja sreča so prijazne besede, ki ji prejmem od drugih, druženje s prijatelji, objemi ljubljenih oseb, krasna večerja, ki mi jo pripravi mož.
Osrečujejo me zadovoljni obrazi po vadbi, ko smo skupaj naredili nekaj dobrega – vsak zase in vsak tudi za drugega.
Res imam srečo! Nihče mi je ni prinesel na pladnju. Da lahko to doživljam, sem svoje ravnanje, odločanje in življenje naravnala tako. Srečo gradim vsak dan. Zanjo je potrebno vložiti nekaj truda, napora. V prvi vrsti sprejemati sebe in druge ter želeti deliti srečo s pomočjo sočloveku.
To je recept za mojo srečo. Največji recept pa je ta, DA SE MI LJUBI ŽIVETI!
Pa srečno,
vaša Saša
